Ne/ja brska
Ali poznate spletni medij Pod črto in podkast serijo Lažne realnosti?
Spletni medij
Pod črto je bil ob ustanovitvi leta 2014 prvi neprofitni preiskovalni medij v Sloveniji. Financira se s pomočjo donacij bralcev, podjetij in podjetnikov ter sredstev fundacij za posamezne projekte. Vsebine skupaj z ekipo pripravlja direktorica in odgovorna urednica Taja Topolovec.
Novinarji Pod črto se ukvarjajo predvsem s pripravo in objavo poglobljenih zgodb z različnih področij, njihov namen pa je, da ne samo razkrijejo posamezne nepravilnosti, ampak da dogajanje o tem spremljajo skozi čas, je v podkastu pojasnila Topolovčeva.
Astroturfing ni nujno povezan z digitalnim svetom
Na Pod črto so februarja objavili prvo preiskovalno podkast serijo v štirih delih z naslovom Lažne realnosti, v kateri so novinarji pod drobnogled vzeli pojav astroturfinga. Kot pojasnjuje Topolovčeva, je astroturfing način ustvarjanja občutka, da obstajajo neke javnosti, ki zavzemajo določena stališča, mnenja.
Pojav astroturfinga pa ni nujno povezan z digitalnim svetom, obstaja namreč tudi izven njega, poudarja sogovornica. Poslužujejo se ga različni akterji, kot so podjetja, posamezna gibanja, politične stranke.
Na Pod črto so opravili raziskavo o uporabi astroturfinga prav v primeru slednjih. Že pred tem so v tujini spremljali različne primere astroturfinga, vezane na posamezne volitve. Zato so se odločili preveriti, ali v Sloveniji obstaja astroturfing in ali se uporablja v politične namene.
Osredotočili so se na pojav astroturfinga na Twitterju, saj so ocenili, da se ta v veliki meri uporablja za oblikovanje javnega mnenja, podatki pa so dostopni bolj kot na katerem drugem družbenem omrežju.
V večmesečni analizi so tako sprva identificirali profile na Twitterju, za katere so lahko z visoko gotovostjo trdili, da so lažni. Na podlagi teh profilov, ki so večinoma objavljali vsebine, namenjene izključno podpori bodisi določeni stranki bodisi vladi, so identificirali mrežo 307 profilov. Delovanje teh profilov so nato spremljali več mesecev, metodologijo projekta pojasnjuje Topolovčeva.
Med analizo so spremljali, kaj so uporabniki teh profilov objavljali, katere novice so delili, katere medijske objave in profile poobjavljali ter kako se obnašajo ob napadih na posameznike.
Napad, ki se zgodi na Twitterju, ni nekaj, kar ostane na Twitterju
Po besedah Topolovčeve so tako odkrili, da je šlo ob napadih predvsem za posameznike, ki so na kakršenkoli način kritizirali stranko SDS ali delovanje vlade, ti napadi pa so dosegli vrhunec na višku prvega vala epidemije covida-19.
Topolovčeva ocenjuje, da se je objava rezultatov preiskave prekrila z aktualnim političnim dogajanjem, saj so bile oči mednarodne javnosti takrat zaradi napovedanega predsedovanja Slovenije Svetu EU uprte v našo državo.
Raziskava pa je po njenem mnenju pritegnila mednarodno javnost tudi zato, ker so v tujini spremljali posamezne napade na novinarje in predstavnike nevladnih organizacij, ob tem pa se je porajalo vprašanje, "kaj je v ozadju, ali obstaja kakšna širša analiza in ta je edina, ki je obstajala".
Ob ustvarjanju podkast serije pa so ustvarjalci razmišljali predvsem o tem, da gre za sicer tehnično temo oz. problem, a da slednji ni prisoten zgolj na Twitterju. "Napad, ki se zgodi na Twitterju, ni nekaj, kar ostane na Twitterju, to se prelije v medije in pritiske na posameznike, naši sogovorniki govorijo o tem, da tudi v realno življenje," opozarja Topolovčeva. Hkrati pa odpira vprašanje, kaj je v naši družbi, v javnem diskurzu, javnem govoru oziroma javnosti sploh sprejemljivo.
Bolj kot o perspektivi preiskovalnega novinarstva treba govoriti o tem, zakaj je nujno
Stanja medijske pismenosti v Sloveniji Topolovčeva ne želi ocenjevati, meni pa, da je veliko odvisno tudi o tega, katere medije in koliko posamezniki spremljajo.
Hkrati opozarja na prelaganje odgovornosti za to, kaj se dogaja v medijskem prostoru, na uporabnika. "Prav je, da so uporabniki obveščeni o posameznih zadevah, po drugi strani pa je naloga medijev samih, da se samoregulirajo na način, da uporabnikom ni treba vsako sekundo ugotavljati, ali berejo resnično preverjeno novico, ali nekaj kar je neresnično," meni.
Sicer pa si Topolovčeva želi, da bi z ekipo še naprej razvijali preiskovalno novinarstvo, pri tem pa se osredotočali na teme, ki vodijo v sistemske spremembe. Pri tem poudarja pomen prenosa in krepitve znanja v celotnem medijskem prostoru.
Slovenski medijski prostor je majhen, zato je tudi medijev, ki bi se specifično ukvarjali s to vrsto novinarstva manj. Bolj kot o perspektivi preiskovalnega novinarstva pa je po njenih besedah smiselno govoriti o tem, zakaj je preiskovalno novinarstvo nujno.
Novinarji Pod črto se ukvarjajo predvsem s pripravo in objavo poglobljenih zgodb z različnih področij, njihov namen pa je, da ne samo razkrijejo posamezne nepravilnosti, ampak da dogajanje o tem spremljajo skozi čas, je v podkastu pojasnila Topolovčeva.
Astroturfing ni nujno povezan z digitalnim svetom
Na Pod črto so februarja objavili prvo preiskovalno podkast serijo v štirih delih z naslovom Lažne realnosti, v kateri so novinarji pod drobnogled vzeli pojav astroturfinga. Kot pojasnjuje Topolovčeva, je astroturfing način ustvarjanja občutka, da obstajajo neke javnosti, ki zavzemajo določena stališča, mnenja.
Pojav astroturfinga pa ni nujno povezan z digitalnim svetom, obstaja namreč tudi izven njega, poudarja sogovornica. Poslužujejo se ga različni akterji, kot so podjetja, posamezna gibanja, politične stranke.
Na Pod črto so opravili raziskavo o uporabi astroturfinga prav v primeru slednjih. Že pred tem so v tujini spremljali različne primere astroturfinga, vezane na posamezne volitve. Zato so se odločili preveriti, ali v Sloveniji obstaja astroturfing in ali se uporablja v politične namene.
Osredotočili so se na pojav astroturfinga na Twitterju, saj so ocenili, da se ta v veliki meri uporablja za oblikovanje javnega mnenja, podatki pa so dostopni bolj kot na katerem drugem družbenem omrežju.
V večmesečni analizi so tako sprva identificirali profile na Twitterju, za katere so lahko z visoko gotovostjo trdili, da so lažni. Na podlagi teh profilov, ki so večinoma objavljali vsebine, namenjene izključno podpori bodisi določeni stranki bodisi vladi, so identificirali mrežo 307 profilov. Delovanje teh profilov so nato spremljali več mesecev, metodologijo projekta pojasnjuje Topolovčeva.
Med analizo so spremljali, kaj so uporabniki teh profilov objavljali, katere novice so delili, katere medijske objave in profile poobjavljali ter kako se obnašajo ob napadih na posameznike.
Napad, ki se zgodi na Twitterju, ni nekaj, kar ostane na Twitterju
Po besedah Topolovčeve so tako odkrili, da je šlo ob napadih predvsem za posameznike, ki so na kakršenkoli način kritizirali stranko SDS ali delovanje vlade, ti napadi pa so dosegli vrhunec na višku prvega vala epidemije covida-19.
Topolovčeva ocenjuje, da se je objava rezultatov preiskave prekrila z aktualnim političnim dogajanjem, saj so bile oči mednarodne javnosti takrat zaradi napovedanega predsedovanja Slovenije Svetu EU uprte v našo državo.
Raziskava pa je po njenem mnenju pritegnila mednarodno javnost tudi zato, ker so v tujini spremljali posamezne napade na novinarje in predstavnike nevladnih organizacij, ob tem pa se je porajalo vprašanje, "kaj je v ozadju, ali obstaja kakšna širša analiza in ta je edina, ki je obstajala".
Ob ustvarjanju podkast serije pa so ustvarjalci razmišljali predvsem o tem, da gre za sicer tehnično temo oz. problem, a da slednji ni prisoten zgolj na Twitterju. "Napad, ki se zgodi na Twitterju, ni nekaj, kar ostane na Twitterju, to se prelije v medije in pritiske na posameznike, naši sogovorniki govorijo o tem, da tudi v realno življenje," opozarja Topolovčeva. Hkrati pa odpira vprašanje, kaj je v naši družbi, v javnem diskurzu, javnem govoru oziroma javnosti sploh sprejemljivo.
Bolj kot o perspektivi preiskovalnega novinarstva treba govoriti o tem, zakaj je nujno
Stanja medijske pismenosti v Sloveniji Topolovčeva ne želi ocenjevati, meni pa, da je veliko odvisno tudi o tega, katere medije in koliko posamezniki spremljajo.
Hkrati opozarja na prelaganje odgovornosti za to, kaj se dogaja v medijskem prostoru, na uporabnika. "Prav je, da so uporabniki obveščeni o posameznih zadevah, po drugi strani pa je naloga medijev samih, da se samoregulirajo na način, da uporabnikom ni treba vsako sekundo ugotavljati, ali berejo resnično preverjeno novico, ali nekaj kar je neresnično," meni.
Sicer pa si Topolovčeva želi, da bi z ekipo še naprej razvijali preiskovalno novinarstvo, pri tem pa se osredotočali na teme, ki vodijo v sistemske spremembe. Pri tem poudarja pomen prenosa in krepitve znanja v celotnem medijskem prostoru.
Slovenski medijski prostor je majhen, zato je tudi medijev, ki bi se specifično ukvarjali s to vrsto novinarstva manj. Bolj kot o perspektivi preiskovalnega novinarstva pa je po njenih besedah smiselno govoriti o tem, zakaj je preiskovalno novinarstvo nujno.