Ali drži, da je novela zakona o arhivih iz leta 2014 odprla dostop do arhivskega gradiva?

Delno drži

V zadnjem času se je znova obudila razprava o tem, ali je novela zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih iz leta 2014, ki je bila tedaj tudi predmet (neuspešnega) referendumskega odločanja, odprla ali zaprla dostop do arhivskih gradiv. Mnenja, ki jih je mogoče zaslediti na družbenih omrežjih, so glede tega vprašanja diametralno nasprotna.

Tako sta se na družbenem omrežju X nedavno sporekla predsednik SDS Janez Janša in predsednik NSi Matej Tonin. Slednji je zapisal: "Rekli so, da smo izdajalci, ker naj bi se arhivi zaprli ... Niso se, nastale pa so lahko številne izjemne knjige o temnih straneh naše polpretekle zgodovine."

Temu je oporekal Janša, ki je prepričan, da so s tem zakonom arhivi bolj zaprti in težje dostopni, kot so bili prej.

A na vprašanje, ali je z uveljavitvijo novele prišlo do odpiranja ali zapiranja arhivskega gradiva, je težko podati enoznačen odgovor, navajajo v Arhivu Republike Slovenije. Dejstvo je, da je zakon v letu 2014 uvedel spremembe, ki so - glede na predhodni zakon iz leta 2006 - pomenile predvsem poenotenje dostopnosti arhivskega gradiva ne glede na njegov izvor in osebo, na katero so se podatki nanašali. Težavnost podajanja enoznačnega odgovora je dodatno povezana z dejstvom, da so bila sicer enotna določila zakona iz leta 2006 v obdobju do leta 2014 izvajana na različne načine.

Varovanje interesov države iz obdobja pred osamosvojitvijo ni več razlog za nedostopnost arhivskega gradiva

V prid večje dostopnosti arhivskega gradiva po letu 2014 sicer govori dejstvo, da je stari zakon dopuščal nedostopnost gradiva nekaterih ustvarjalcev iz časa pred demokratizacijo in osamosvojitvijo (denimo najvišjih republiških upravnih organov) iz razloga varovanja interesov države. 40-letni rok nedostopnosti je tako ščitil javno arhivsko gradivo, ki je vsebovalo podatke, ki so se nanašali na državno in javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno-varnostno dejavnost države ter ko so se nanašali na njene gospodarske interese ter poslovne in davčne skrivnosti.

Po uveljavitvi novega zakona pa varovanje interesov države ne more biti razlog za nedostopnost do arhivskega gradiva, ki je nastalo pri katerem koli organu pred 17. majem 1990. Po novi ureditvi je nedostopno le tisto arhivsko gradivo v javnih arhivih, ki vsebuje tajne podatke, ki so bili določeni kot taki v skladu z zakonom o tajnih podatkih, ali pa davčne skrivnosti.

Arhivski zakon iz leta 2006 je tudi ločil med osebnimi podatki v gradivu, ki je nastalo pri družbenopolitičnih organizacijah, organih notranjih zadev, pravosodnih organih in obveščevalno-varnostnih službah, ter osebnimi podatki v vsem preostalem gradivu. Pri slednjem so bili občutljivi osebni podatki razlog za nedostopnost. Ker je med varovane občutljive osebne podatke štel tudi podatek o političnem prepričanju, je zakonsko določilo iz prejšnjega zakona dejansko deloma zapiralo nekatere pomembne dele arhivskega gradiva, za katere je v javnosti vladal velik interes, so pojasnili v državnem arhivu ter kot primer navedli arhivsko gradivo povojne slovenske politične policije, ki je osebne podatke zbirala tudi s kršenjem človekovih pravic in svoboščin, in ga je stari zakon dejansko zapiral.

Novi zakon pa je uvedel delni dostop do tega gradiva. To pomeni, da dokument, ki vsebuje zakonsko varovane občutljive osebne podatke, po letu 2014 ni več nedostopen v celoti. V takšnem primeru se od uveljavitve novega zakona izdela reprodukcija dokumenta, na kateri so anonimizirani samo varovani občutljivi osebni podatki, ostala vsebina pa ostane razvidna oziroma dostopna.

Nekatere spremembe zmanjšale dostopnost za del arhivskega gradiva

Če je iz omenjenih dejstev mogoče razumeti, da se je dostopnost arhivskega gradiva z novim zakonom povečala, pa v Arhivu RS ob tem opozarjajo tudi na pomembne spremembe, ki so za del arhivskega gradiva pomenile zmanjšanje dostopnosti. Arhivsko gradivo, nastalo pri večini družbenopolitičnih organizacij in deloma pri pravosodju, je vključevalo osebne podatke številnih posameznikov, ki večinoma niso bili zbrani s kršenjem človekovih pravic in svoboščin. To gradivo je bilo pred letom 2014 dostopno v celoti, brez anonimizacije.

Prav tako so bili pred letom 2014 dostopni vsi tisti osebni podatki nosilcev javnih funkcij, ki so se nahajali v arhivskem gradivu družbenopolitičnih organizacij, organov notranjih zadev, pravosodnih organov in obveščevalno varnostnih služb. Ti osebni podatki so bili dostopni tudi v primeru, da so bili zbrani s kršitvami človekovih pravic in svoboščin.

V Arhivu RS so še spomnili, da je bil leta 2016 sprejet še poseben arhivski zakon za področje zdravstvene dokumentacije, po katerem je dostopnost tega arhivskega gradiva v raziskovalne namene od uveljavitve leta 2017 bistveno zožena oziroma omejena.

Dostopnost arhivskega gradiva mogoče preverjati le s približnimi parametri

Trditve o večji ali manjši dostopnosti arhivskega gradiva pred in po uveljavitvi zakonske novele je torej zelo težko dokazovati. Kot navajajo v Arhivu RS, lahko v praksi dostopnost preverjamo le s približnimi parametri, kazalci oziroma orodji. Eno od njih je uporaba arhivskega gradiva v čitalnici Arhiva Republike Slovenije. Iz pregleda splošne uporabe arhivskega gradiva in uporabe najpogosteje uporabljanih arhivskih fondov v Arhivu Republike Slovenije ne izhaja, da bi z letom 2014 prišlo do bistvenega upada ali povečanja uporabe gradiva.

-------------------------------------------------------------------------

-----------------------------------------------------------------------

Nekoliko nižje številke obiskov v arhivski čitalnici v zadnjih letih so sicer v Arhivu RS bolj kot z nedostopnostjo povezali z dejstvom, da je gradivo nekaterih fondov v pomembnem delu že digitalizirano. Opazno odstopanje od siceršnjih trendov pa je bilo v letih 2020 in 2021, ko je bil arhiv v času epidemije za javnost veliko časa zaprt.

Drugo orodje za približno opazovanje (ne)dostopnosti arhivskega gradiva so vloge za odobritev izjemnega dostopa do arhivskega gradiva v raziskovalni namen. Gre za primere, ko lahko uporabniki gradiva zaradi zavrnitve rednega dostopa do gradiva z zakonsko varovanimi osebnimi, tajnimi in zdravstvenimi podatki pred posebnim organom, arhivsko komisijo, sprožijo postopek za odobritev izjemnega dostopa do gradiv.

Večje število vlog na arhivsko komisijo bi lahko posredno povezali z večjo nedostopnostjo arhivskega gradiva, a podatki o številu vlog od leta 2015 najprej ne kažejo, da bi prišlo do bistvenega povečanja

--------------------------------------------------------------------

---------------------------------------------------------------------

Iz podatkov je opazen predvsem upad vlog po letu 2020, kar pa v državnem arhivu pripisujejo dejstvu, da je zaradi poteka zakonskega roka nedostopnosti gradiva z varovanimi občutljivimi osebnimi podatki postalo splošno dostopno celotno gradivo iz obdobja druge svetovne vojne.

Arhivska komisija je dostop do gradiva odobrila v 141 primerih, 14 postopkov se je končalo z zavrnilnimi odločbami, deset vlog je bilo zavrženih, v štirih primerih pa so postopek ustavili.