Ali ste vedeli, da so na Triglavskem ledeniku smučali še v 80. letih prejšnjega stoletja?

Triglavski ledenik, ki je poleg ledenika pod Skuto eden od dveh slovenskih ledenikov, se v zadnjih desetletjih hitro krči. Znanstveniki opozarjajo, da bo zaradi hitrega segrevanja ozračja kmalu popolnoma izginil. Trend krčenja je zaznaven od obdobja po drugi svetovni vojni, ko so se začele tudi meritve pod okriljem Geografskega inštituta Antona Melika ZRC (GIAM) SAZU, a se v zadnjih letih močno pospešuje. Še v 80. letih prejšnjega leta je recimo na ledeniku še potekala smuka.

Med tistimi, ki se spominjajo smučanja na triglavskem ledeniku še v 80. letih, je nekdanji slovenski reprezentant Jure Košir. "Bilo je v zgodnjih 80. letih, star sem bil nekje med 9 in 12 let. S klubom ASK Kranjska Gora smo poleti trenirali na Triglavskem ledeniku. Tam so postavili prenosno vlečnico in smo lahko smučali na progi, ki je bila dolga okoli 200 metrov," se je za Nejo spomnil bronasti slalomist z olimpijskih iger v Lillehammerju leta 1994.

O smučarjih na Triglavskem ledeniku v zgodnjih 80. letih 20. stoletja je v svoji izdaji februarja 2012 pisal tudi Planinski vestnik. Spomni se jih tudi nekdanji dolgoletni meteorolog na vremenski postaji na Kredarici Nejc Gartner. Ta je za Nejo izpostavil, da je ravno v 80. letih 20. stoletja prišlo do pomembnih sprememb ledenika pod najvišjim slovenskih vrhom, s tem pa se je kmalu končala tudi tamkajšnja smuka.

"Ledenik je bil pred tem veliko bolj prožen in obsežen, skozi čas pa se je začel umikati in postal precej bolj kotanjast," je za Nejo pojasnil Gartner, ki je na Kredarici začel delati v 70. letih prejšnjega stoletja. Nanj so ob vse višjih povprečnih temperaturah vplivali tudi drugi dejavniki, med drugim saharski pesek. "Ko je pesek padel z dežjem, je prispeval k hitrejšemu taljenju površine ledenika. Je pa zanimivo, da je ravno smučanje na ledeniku pomagalo odstraniti prah in pesek s površine."

Uradne meritve ledenika sicer opravljajo na GIAM, vodi jih raziskovalec Miha Pavšek. Doslej so najmanjšo površino Triglavskega ledenika izmerili leta 2012, ko je merila 0,6 hektara. Lansko leto je znašala 0,7 hektara, kar je bilo po Pavškovih besedah primerljivo s tipično nogometno zelenico. "Letos so bili rezultati bližje površini dveh odbojkarskih igrišč - na mivki in v dvorani," je dejal Pavšek. Za primerjavo, ledenik je ob začetku meritev leta 1946 meril 42 hektarjev, kar je približno površina 58 nogometnih zelenic.

Medtem se Gartner spominja, da je bilo smučarsko dogajanje na ledeniku še v 70. letih precej živahno. Takrat so potekale tekme poletnega državnega prvenstva v veleslalomu. Sam izpostavlja tekmo iz leta 1976, o čemer priča tudi Planinski vestnik, v Univerzitetni in narodni knjižnici pa je na primer shranjeno plakat z vabilom na tekmo iz leta 1974. O tem, kdaj je potekala zadnja tovrstna tekma pod Kredarico v organizaciji SD Radovljice, sicer ni enoznačnega odgovora.

V letih pred tem je bil ledenik tudi prizorišče reprezentančnih treningov. Teh se iz 60. let 20. stoletja spominja Tone Vogrinec, ki je z Nejo med drugim delil zgodbo o tem, kako je bilo hoditi na ledeniški trening v tistih časih. "Oblečen sem bil v pumparice, na hrbtu sem nosil smuči, sonce pa je močno pripekalo. Naslednji dan so me pekle noge. Sprva sem mislil, da imam hude bolečine v mišicah od hoje, a sem potem ugotovil, da imam pod koleni opekline od sonca," je dejal starosta slovenskega smučarskega športa.

Kot je pojasnil, so se v naslednjih letih z razvojem infrastrukture na ledeniških smučiščih v sosednjih državah reprezentanti začeli premikati na smučišča čez mejo, med njimi na Kaprun. "Tam je bila vsa potrebna infrastruktura. Bila je zobata železnica, na smučišču pa številne žičnice, ki so omogočale skoraj neomejeno smuko."

Vrhunski slovenski smučarji poletne priprave tudi danes opravljajo onstran slovenskih meja. V poletnih mesecih pogosto na južni polobli, saj se krčijo tudi ledeniki drugod po Evropi. Slovenska smučarka Ilka Štuhec, ki bo ta konec tedna nastopila na smukaškem uvodu sezone svetovnega pokala na ledeniku na Zermattu v Švici, se je tako dva meseca poleti pripravljala v Južni Ameriki, in sicer pet tednov v Ushuaii v Argentini, nato pa še tri tedne v Corralcu v Čilu.

Za slovenske smučarje so časi priprav na domačem ledeniku že dolgo minili. Po besedah Pavška pa bodo kmalu mimo tudi časi, ko bo sploh še možno videti ledenik v Sloveniji. "Danes z gotovostjo lahko trdimo, da smo zadnja generacija, ki preostale koščke ledu nekdaj pravih ledenikov sploh še lahko opazuje v živo," je opozoril.