Ali drži, da se lahko država ne glede na dublinsko uredbo odloči o sprejemu prosilca za azil?

Drži

Čeprav se je število nezakonitih prehodov v Slovenijo v letu 2023 v primerjavi z letom prej po podatkih ministrstva za notranje zadeve skoraj podvojilo, Slovenija za večino migrantov še vedno ostaja tranzitna država in ne končni cilj. Na vseh notranjih mejah je policija lani zabeležila 60.587 nedovoljenih vstopov v državo. Velika večina migrantov, 58.757, je ob nedovoljenem vstopu izjavila, da namerava vložiti prošnjo za azil. Vloženih je bilo 7261 prošenj, odobrenih pa jih je bilo po podatkih ministrstva 129.

Slovenija nezakonite migrante vrača v države, ki so zanje pristojne po dublinski uredbi. Večino pristojni organi vrnejo na Hrvaško. Prosilci po prihodu v EU namreč največkrat vložijo prošnjo za mednarodno zaščito v prvi državi članici. Dublinska uredba pa določa subsidiarni kriterij, po katerem je za obravnavo pristojna prva država članica, v kateri je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena.

Med prosilci za azil, ki pridejo v Slovenijo, nekateri poiščejo delo in želijo delati. Dovoljenje dobijo tri mesece po vložitvi prošnje. A ker azilni postopki trajajo dlje, nekateri kot zaposleni delavci prejmejo odločbo o deportaciji.

Na problematiko zaposlenih prosilcev za azil so na protestnem shodu pred vlado opozorili aktivisti in migranti, zbrani v Ambasadi Rog. Prosilci za azil so med zaposlenimi v slovenskih podjetjih, mnogi so prostovoljno pomagali med poplavami, a kljub temu živijo v strahu, da jih lahko vsak čas deportirajo, so opozorili.

Na ministrstvu za notranje zadeve so v odzivu poudarili, da ne gre za deportacije prosilcev, ampak za predaje prosilcev za mednarodno zaščito v skladu z veljavno zakonodajo EU. Dodali so, da zagovarjajo celovit pristop k upravljanju migracij. "Pri tem vsak primer obravnavamo individualno, ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin posameznega primera in v skladu z veljavno zakonodajo," so še zapisali.

Zakonodaja EU oz. dublinska uredba, na katero se sklicuje ministrstvo, določa primarna pravila, po katerih se določi državo, ki je pristojna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, je za Nejo pojasnil izredni profesor na ljubljanski pravni fakulteti Samo Bardutzky.

Vendar pa, kot je opozoril, lahko v skladu s prvim odstavkom 17. člena uredbe država, v kateri je prosilec vložil prošnjo, odloči, da tega prosilca obdrži in do konca izvede postopek, kljub temu da bi lahko od neke druge članice unije, ki je po dublinskih kriterijih pristojna, zahtevala, da prevzame prosilca. Ta določba se imenuje diskrecijska oziroma suverenostna klavzula, saj država izvršuje svojo suverenost in zasleduje svoje interese. Bardutzky je ob tem ocenil, da pooblastilo za diskrecijsko odločanje ne more pomeniti, da sme država ravnati samovoljno.

Tudi vodja področja azila in migracij na Pravnem centru za varstvo človekovih pravic in okolja (Pic) Urša Regvar je za Nejo povedala, da je v skladu z dublinsko uredbo za prosilca za azil odgovorna tista članica, v kateri je najprej vložil prošnjo za azil. Vendar pa ta uredba vsaki državi s humanitarno oz. diskrecijsko klavzulo omogoča tudi, da se odloči, da bo prosilca za azil, kljub temu da po tej odločbi ni odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, sprejela in obdržala.

Bardutzky je za Nejo še pojasnil, da prosilec za mednarodno zaščito pravico do dela, glede na zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pridobi tri mesece po vložitvi prošnje. Ko in če dobi na podlagi te prošnje po izvedbi postopka odločbo o statusu begunca ali subsidiarno zaščito, pa prav tako lahko dela. "Tako vidimo, da prosilci vložijo prošnjo v Sloveniji, ko potečejo trije meseci od vložitve prošnje, pa se zaposlijo pri kakšnem slovenskem delodajalcu. V vmesnem času teče dublinski postopek, zato se pojavi možnost, da bo zanj postala pristojna druga članica, Slovenija pa ga bo poslala tja," je opozoril.

* Na ministrstvu za notranje zadeve so za Nejo pojasnili, da koncept mednarodne zaščite prosilcu zagotavlja pravico do zaščite v varni državi, ne pa možnosti izbire države članice na podlagi najbolj ugodnih sprejemnih pogojev, ki naj obravnava njegovo prošnjo. Možnosti za odstop od tega pravila so ozko določene in so praviloma povezane z družinskimi razlogi (na primer s prisotnostjo ožjega družinskega člana v državi, v kateri se prosilec nahaja, ali pa gre za vzdrževano osebo), ne pa z dejstvom, da prosilec v tej državi dela. Poleg določitve odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito je namreč namen dublinskih pravil predvsem odvračanje od zlorab instrumenta mednarodne zaščite in preprečevanje nedovoljenega gibanja prosilcev znotraj EU.

Da bi prosilec za mednarodno zaščito zaprosil za dovoljenje za začasno prebivanje, preprečuje veljavni zakon o tujcih, poudarjajo na MNZ. Zakon v četrtem odstavku 3. člena določa, da se ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito, in za tujce, ki jim je bila v Sloveniji priznana mednarodna zaščita.

Kot so pojasnili, se po ugotovitvi, da Slovenija ni odgovorna država za obravnavo prošnje, izpelje postopek predaje prosilca tej državi. Skladno s tem je bilo leta 2023 predanih 13 prosilcev za mednarodno zaščito, od tega 10 na Hrvaško, dva v Nemčijo in eden v Avstrijo. Slovenija pa tudi sprejema prosilce za mednarodno zaščito iz drugih držav EU. Leta 2023 je sprejela 181 prosilcev za mednarodno zaščito, od tega največ iz Nemčije 55, Švice 41 in Francije 29. Slovenija je lani v dveh primerih uporabila t. i. diskrecijsko klavzulo, so pojasnili.

Pri tem na ministrstvu še poudarjajo, da je vlada v trenutnih razmerah prepoznala pomen celovitega pristopa k upravljanju migracij. Novembra lani je bila na vladi sprejeta integracijska strategija, v pripravi pa je nova migracijska strategija, ki bo stremela k zagotavljanju varnejših migracijskih poti in učinkovitih azilnih postopkov ob spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin, zaščiti ranljivih kategorij in preprečevanju nezakonitih migracij v povezavi z organizirano kriminaliteto. Hkrati bo obravnavala tudi potrebe gospodarstva pri zaposlovanju tujcev, so dodali.

* dopolnjeno 9.2. z odgovori ministrstva za notranje zadeve