Ali ste vedeli, da je bilo Sveto pismo v slovenščino v celoti prevedeno osemkrat?

Marca so na SAZU predstavili nov celotni prevod Svetega pisma, ki je nastajal skoraj dve desetletji pod okriljem Slovenske škofovske konference. V trd prevajalski oreh je zagrizlo osem prevajalcev, toliko pa je tudi slovenskih prevodov Svetega pisma. Kot je poudaril eden od prevajalcev, predstojnik katedre za zgodovino Cerkve in patrologijo na ljubljanski teološki fakulteti, frančiškan Miran Špelič, se Slovenci uvrščamo med prvih 20 narodov, ki so imeli celotno Biblijo v svojem maternem jeziku.

Kot je za Nejo spomnil Špelič, se je Sveto pismo oblikovalo v obdobju dveh tisočletij. V prvem tisočletju je obstajalo le v t. i. oralni literaturi; jezik Svetega pisma oz. njegovih najstarejših plasti je bil hebrejščina, ki so jo uporabljali Judje vse do izgnanstva v Babilonijo v 6. st. pred Kristusom oz. pr. n. št. Takrat so prevzeli aramejščino, ki bi jo lahko primerjali z današnjo angleščino.

Ko je judovska diaspora v Aleksandriji ob Nilovi delti prevzela za občevalni jezik grščino, se je pojavila potreba po prevodu svetih besedil v grščino. Tako je v zadnjih dveh stoletjih pred Kristusom nastajal prvi obsežnejši literarni prevod v svetovni književnosti, t. i. Septuaginta. Do tukaj govorimo o judovskem Svetem pismu oz. krščanski Stari zavezi. S Kristusom in njegovim oznanjevanjem pa v drugi polovici prvega stoletja nastane še Nova zaveza, ki skupaj s Staro zavezo sestavlja krščansko Sveto pismo.

Nova zaveza je v celoti napisana v grščini. Šele okoli leta 200 se v zahodnem delu rimskega cesarstva pojavi potreba po latinskih prevodih. Ti prevodi sprva nastajajo neorganizirano, kar iz grščine, konec 4. stoletja papež Damaz naroči "tajniku" Hieronimu, naj revidira najprej evangeljska besedila. Tako je začela nastajati znamenita Vulgata, latinski standardni prevod Svetega pisma, ki je zaznamoval vso evropsko srednjeveško in poznejšo kulturo. Še danes je v rabi pri bogoslužju v latinskem jeziku, v revidirani različici iz leta 1979 z imenom Nova vulgata.

Z Dalmatinovim prevodom med prvih 20 narodov s celotno Biblijo v maternem jeziku

Po prvih prevodih Svetega pisma se je sprožil plaz prevajanja. Slovenci smo se na zemljevidu prevajanja pojavili že okoli leta 1000 s prvim stavkom, ki je skrit v Brižinskih spomenikih. Leta 1584 pa smo se s prevodom Jurija Dalmatina uvrstili že v drugo deseterico narodov, ki so imeli prevedeno celotno Sveto pismo.

Drugi celoten prevod so 200 let po prvem oz. med letoma 1784 in 1802 pripravili po Vulgati ljubljanski duhovnik Jurij Japelj in njegovi sodelavci, ob opori na Dalmatinov prevod. Že kmalu se je pojavila potreba po novejšem - tretjem prevodu, ki ga je podprl ljubljanski škof Wolf. Wolfova biblija je izšla v letih od 1856 do 1859 z opombami nemškega biblicista Alliolija.

T.i. polčetrti prevod je zelo slabo poznan, ker se ni dosti razširil in niti ni bil dokončan. Za njim stojita Fran Miklošič in Josip Stritar, izdajala pa ga je v letih 1870-1898 dunajska podružnica Britanske in inozemske svetopisemske družbe, in sicer poleg celotne Nove zaveze le posamezne knjige Stare zaveze. Tako je denimo Psalme v slovenščino prevedel pesnik Simon Gregorčič, o čemer govori tudi študija celjskega škofa Maksimilijana Matjaža.

S četrtim prevodom vstopamo v 20. stoletje. Iz izvirnih jezikov ga je priskrbel češki protestantski predikant, ki je deloval na Slovenskem, Antonin Chraska. Leta 1914 ga je v Ljubljani izdala Britanska in inozemska svetopisemska družba.

Po Špeličevih besedah je morda prav ta prevod spodbudil še katoliško stran, da se je lotila prevajanja s pomočjo izvirnika. Prvi zvezek Nove zaveze je izšel že leta 1925, potem pa se je zaradi zgodovinskih razmer z izdajo celotnega Svetega pisma v štirih zvezkih končal šele med letoma 1959 in 1961. To je t. i. mariborsko Sveto pismo. Po natančnem pregledu in kar nekaj posegih ter skoraj brez opomb je izšlo v enem zvezku leta 1974 kot Ekumensko Sveto pismo, ki je namenjeno tako katoličanom kot protestantom.

Šesti prevod, tudi ekumenski, se je začel ob 400. obletnici Dalmatinovega, ko je leta 1985 izšla jubilejna Nova zaveza; ta je korenito predelana skupaj s Staro zavezo izšla leta 1996. Prevod je dobil ime Standardni slovenski prevod.

Sedmi celotni prevod je dokaj nepoznan; zanj so leta 2009 poskrbeli v skupnosti Jehovovih prič in je nastal na osnovi angleškega jezika. Zanj je značilna uporaba božjega imena Jehova in dodatek z razlagami tipičnih stališč njihove skupnosti, po katerih se po Špeličevih besedah razlikujejo od krščanskih interpretacij.

Osmi prevod oz. pa je Jeruzalemska izdaja, ki se je začela leta 2010 z Novo zavezo in psalmi, končala pa z letošnjim izidom celotnega prevoda v enem zvezku.