Ne/ja preverja
Ali je res, da koncept vodilnih kandidatov (t. i. spitzenkandidatov) ni del pravnega reda EU?
Delno drži
Delno drži
Trditev
Premier Marjan Šarec v pogovoru za spletni portal Politico, objavljenem 16. 4. 2019: "Koncept vodilnih kandidatov (spitzenkandidatov) ni kodificiran v pogodbah EU. Ni zakonit...ni demokratičen"
Ugotovitev
Trditev drži delno. Spremembe, ki jih je s koncem 2009 prinesla lizbonska pogodba, so res prinesle neposredno povezavo med rezultatom evropskih volitev in izbiro predsednika Evropske komisije, res pa je tudi, da niso predvidele sistema predhodno izbranih vodilnih kandidatov političnih skupin v Evropskem parlamentu.
Pojasnilo
Koncept vodilnih kandidatov oz. t. i. spitzenkandidatov, po katerem predsednik Evropske komisije postane vodilni kandidat tiste politične skupine, ki dobi največje število poslancev na volitvah v Evropskem parlamentu, res ni zapisan v temeljnih pogodbah EU.
Je pa lizbonska pogodba, ki je začela veljati 1. decembra 2009 in je po neuspehu projekta z ustavno pogodbo za EU prinesla nekatere pomembne spremembe omenjenih temeljnih pogodb povezave, okrepila pristojnosti Evropskega parlamenta in med drugim predvidela, da evropske volitve narekujejo imenovanje predsednika Evropske komisije.
Lizbonska pogodba je tako predvidela, da voditelji držav in vlad EU, ki sestavljajo Evropski svet, pri svojem izboru kandidata za predsednika izvršnega organa EU upoštevajo rezultate evropskih volitev, niso pa dejansko pravno zavezani k temu, da izberejo vodilnega kandidata zmagovite politične skupine.
V pogodbo o EU je natančneje vnesla določilo, da Evropski svet "ob upoštevanju volitev v Evropski parlament in po opravljenih ustreznih posvetovanjih s kvalificirano večino Evropskemu parlamentu predlaga kandidata za predsednika Evropske komisije" (Uradni list Evropske unije). Evropski parlament nato kandidata dokončno potrjuje z absolutno večino. Do izstopa Velike Britanije iz EU to pomeni 376 od 751 glasov. Takšna ureditev je prvič veljala za evropske volitve leta 2014.
Takrat je bil vodilni kandidat zmagovite Evropske ljudske stranke dolgoletni luksemburški premier, šef evroskupine in veteran evropske politike Jean-Claude Juncker. Kljub pomislekom in nasprotovanju nekaterih članic, poleg Velike Britanije in Francije se je pri tem omenjalo še Madžarsko, Švedsko in Nizozemsko, so ga voditelji držav in vlad unije na koncu vendarle potrdili in predlagali Evropskemu parlamentu, kjer je dobil podporo.
Na imenovanje šefa komisije je treba gledati tudi v kontekstu drugih menjav na najvišjih položajih v uniji. Jeseni in proti koncu leta bo tako na dnevnem redu voditeljev članic tudi imenovanje predsednikov Evropskega sveta in Evropske centralne banke, tu je še izbira stalnega predstavnika EU za zunanjo in varnostno politiko, ki je neke vrste dvoživka med komisarjem in predstavnikom članic unije. Pri tem v igro pridejo politične in nacionalne računice, Evropski svet pa lahko predlaga čisto drugo ime.
Koncept spitzenkandidatov je sicer rezultat prizadevanj političnih skupin v Evropskem parlamentu, kako dati obraz izbiri na evropskih volitvah in te približati volivcem. A jamstva za to, da bo kandidat zmagovite politične skupine uspel dobiti podporo voditeljev tudi po tokratnih evropskih volitvah, kot navedeno, ni.
Največji politični skupini v Evropskem parlamentu sta pred majskimi evropskimi volitvami za spitzenkandidata predlagali Manfreda Webra (Evropska ljudska stranka) in Fransa Timmermansa (Socialisti in demokrati). Evropski liberalci kot tretja največja skupina pa konceptu nasprotujejo in so oblikovali sedemčlansko ekipo potencialnih kandidatov liberalne politične skupine za vodilne položaje v EU. Med temi so tudi dosedanji komisarki iz njihovih vrst Margrethe Vestager in Violeta Bulc ter bivši belgijski premier in dolgoletni vodja skupine v Evropskem parlamentu Guy Verhofstadt.
Nekaj dodatnih informacij na https://www.sta.si/2601811/